.png)
To verjamemo.
"V bistvenih stvareh STRINJANJE, v nebistvenih SVOBODA, v vseh stvareh LJUBEZEN"
To verjamemo.
UVOD:
Nekoč je neki misionar povedal zelo veliko modrost: "Obstajajo osnovne krščanske resnice, glede katerih mora biti soglasje. Pri drugih doktrinah pa naj bo svoboda. In v vsem naj bo ljubezen." To misel smo povzeli v uvodnem stavku in je naše vodilo pri vseh stvareh glede vere, nauka in krščanskega življenja
Naša želja je, da smo utrjeni v temeljnih resnicah vere in smo v občestvu vere z vsemi, ki jih sprejemajo. Prav tako želimo zaščititi svobodo kristjanov, da imajo različna stališča glede "nebistvenih" doktrin. Ker obstajajo nauki, ki jih morda drugi imajo za manj pomembne, a so za nas pomembni. Zato javno izražamo svoja prepričanja o teh, hkrati pa spoštujemo tiste, ki imajo drugačno stališče.
Zavezani smo resnici in natančnosti v osnovnih naukih Svetega Pisma in naše veroizpovedi, a razumemo, da lahko nekdo drži pravilne doktrine, vendar kljub temu škoduje telesu Kristusovemu, če povzroča delitve zaradi manj pomembnih stvari. Verjamemo, da grešimo, če nismo zavezani evangelijskemu duhu, ki pravi da "v vsem mora biti ljubezen" ne glede koliko smo zavzeti za pravilnost nauka. Kot je zapisal apostol Pavel: "Cilj našega poučevanja je ljubezen iz čistega srca in iskrene vere" (1 Tim 1:5).
To je naš cilj in zaveza, ko spodbujamo nauke, za katere verjamemo, da so resnični in smo jih zato zapisali.
1. NAUK O SVETEM PISMU
Verjamemo v popolno dobesedno navdihnjenost sprejetega kanona Svetega pisma, kot je bilo prvotno dano. Verjamemo, da Sveto pismo ne le vsebuje Božje besede, ampak JE Božja beseda človeku. Sveto pismo Stare in Nove zaveze je bilo dano po navdihu Svetega Duha, ki je uporabljal sposobnosti različnih piscev, in prevzel nad njihovimi človeškimi pomanjkljivostmi in nam tako dal EDINO navdihnjeno, nezmotljivo in avtoritativno razodetje - Besedo živega Boga.
Sveto pismo je torej končna avtoriteta za vsa vprašanja vere in prakse
(Prim. 2 Tim 3,16-17; 2 Pt 1,20-21; Ps 138,2; 1 Krn 28,11.19).
2. NAUK O BOGU
Verujemo v enega Boga, Trojstvo v edinosti (Troedinost), ki obstaja od vedno in zanj ne bi vedeli, če se ne bi razodel kot en Bog, ki obstaja v treh osebah, Očetu, Sinu in Svetem Duhu, ki se razlikujejo, a so nedeljivi, so večni, enakopravni in soobstoječi po lastnostih, naravi, moči in slavi. To Božje samorazodetje je razodeto samo v Svetem pismu.
Edini resnični samobitni Bog je večen, vsemogočen, vseprisoten, vseveden in nespremenljiv.
(Prim. Mat 3,16-17; 28,19; 2 Kor 13,14; 1 Jn 5,7-8; Ef 2,18; Iz 48,16; Jn 14,16-17; 1 Mz 1,1; Rim 1,20; Heb 11,6).
3. NAUK O KRISTUSU
Verujemo, da je Gospod Jezus Kristus večni Božji Sin, ki je bil, še pred utelešenjem od vekomaj z Očetom. S svojim utelešenjem in deviškim rojstvom pa je prevzel človeško podobo in se razodel kot Bog-človek. Verujemo, da sta v njem božanska in človeška narava tako združeni, da je resnično in pravilno Bog ter resnično in pravilno Človek, kar ga naredi za edinega Srednika med Bogom in človekom ter za edinega Odrešenika vseh ljudi
(Prim. Jn 1,1-3; Mt 1,18-23; Lk 1,30-33).
To pomeni, da verjamemo, da je Jezus Kristus predobstajal pred utelešenjem, da je Bog, verjamemo v brezmadežno spočetje po Svetem Duhu, in brezgrešno človeškost.
Na teh dejstvih temeljijo njegova nadomestna smrt, pokop, vstajenje, vnebohod ter povišanje in poveličanje na Božji prestol v nebesih, od koder bo drugič prišel "na podoben način” kakor je odšel, brez greha in v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.
(Prim. Heb10,4; Apd 2,34-37; Ps 110; Heb 7; Mih 5,2; Jn17,5; Iz 7,14; 9,6; Flp 2,5-11; Apd 1,10-11).
4. NAUK O SVETEM DUHU
Verujemo, da je Sveti Duh kot tretja oseba v večnem božanstvu Bog in je po naravi, moči, lastnostih in slavi enak Očetu in Sinu ter izhaja iz Očeta po Sinu. Sveti Duh ni le vpliv, energija, ampak je oseba Božjega trojstva in izvrševalec Božje volje in načrta
(Prim. Mt 28,19; 2 Kor 13,14; Jn 14,16-17; 15,26).
5. NAUK O ZAVEZAH
Verjamemo, da je Bog Svetega pisma Bog, ki sklepa zaveze, jih ohranja in razodeva; človek lahko zaveze sprejme ali zavrne, vendar jih ne more spremeniti. Človek ne ustvarja zaveze, ampak je le njen prejemnik.
Bog v zavezo vstopa s posameznikom, družino, rodom, narodom, s celim človeštvom, zaveza je lahko večna ali začasna, dispenzacijska.
Velike svetopisemske zaveze so: Edenska, Adamova, Noetova, Abrahamova, Mojzesova, Davidova in Nova zaveza.
Glavna ravnanja Boga s človekom so povzeta v Stari zavezi po POSTAVI in v Novi zavezi po MILOSTI. Vse zaveze temeljijo na Večni zavezi, sklenjeni po sklepu večnega Boga še pred grehom, in so njen izraz ter zajemajo Božji namen za človeka v stvarjenju in odrešenju
(Prim. 1 Mz 1, 3, 8, 12, 15; 2 Mz 19-24; 5 Mz 29-32; 2 Mz 7; Mt 26,26-28; Heb 8; Jer 31,31-34; Heb 13,20).
6. NAUK O STVARJENJU
Verujemo, da je Bog Stvarnik nebes in zemlje ter vsega, kar je v njiju, ter da je vse stvarstvo in vsa bitja ustvaril On in v Njegovo zadovoljstvo, njihov obstoj pa je odvisen od Stvarnika. Nihče ni neodvisen, ampak so vsi in vse deležni oskbe po Božji previdnosti
(Prim. 1 Mz 1,1; 2,1-4; Jn 1,13; Kol 1,16-17; Raz 4,11; Apd 17,23-31).
7. NAUK O ANGELIH
Verjamemo, da je Bog ustvaril angelska bitja, ki so duhovna bitja, služabni duhovi, poslanci, ki izvršujejo Božjo voljo in služabniki dedičev odrešitve, še preden je ustvaril zemljo, vidno vesolje in človeka. Angeli so bili aktivno prisotni ob stvarjenju, kot je opisano v 1 Mz 1 (Prim. Job 38,7). Njihovo največje veselje je, da častijo Boga, ne sprejemajo čaščenja ljudi, molitve k angelom in invokacije jih ne premaknejo, ker so vodeni izključno od Boga samega, da izpolnjujejo njegovo dobro in popolno voljo
(Prim. Heb 1,7.14; Ps 91,11; Mt 25,22.41; 1 Tim 5,21; Heb 12,22-24; Ps 104,4; Raz 4-5).
Sveto pismo opisuje več vrst angelskih bitij, imenovani so serafimi, kerubi, gromovi, vetrovi, jutranje zvezde, prestoli, poglavarstva, oblasti, Gospodov angel, arhangeli in angeli. Njihovo domovanje so nebesa. Njihovo poslanstvo in delovanje se razlikuje, nekateri služijo pred Božjim prestolom, drugi so poslani na zemljo, da služijo Božjim otrokom in stvarstvu, tretji se borijo z duhovi drugega neba, ki so padli knezi satanove vojske, …
8. NAUK O SATANU IN DEMONIH
Verjamemo v obstoj in osebnost Satana in padlih angelov. Sveto pismo navaja, da so obstajali angeli, ki so se uprli Bogu in grešili skupaj s svojim vodjo, satanom, v nebesih (Prim. Ezk 28; Iz 14; Lk 10,18; Raz 12,7-9). Zato jih imenujemo padli angeli. Prav tako, da obstajajo angeli, ki se niso uprli, in o teh govorimo kot o svetih Izvoljenih angelih. Izvor demonov, kakor Sveto Pismo imenuje nečiste duhove, ki nimajo telesa, zato iščejo “gostititelje”. Jezus je premagal in razorožil vsako duhovno zlo, je dal svoji cerkvi oblast, da v njegovem imenu nadaljuje njegovo delo.
Satana, padle angeli ter vse demonske duhove čaka sodba velikega dne in bodo večnost preživeli v jezeru ognja in žvepla, ki je bilo pripravljeno zanje.
(Prim. Mt 25,41; 2 Pet 2,4; Jd 6; 1 Tim 5,21; Raz 2,7-9; 20,11-15; 14,9-11).
9. NAUK O ČLOVEKU
Verujemo, da je človek najvišja Božja stvaritev, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti; da je bil človek ustvarjen v stanju nedolžnosti in zaupne odvisnosti od Boga; da je človek troedino bitje, sestavljeno iz duha, duše in telesa; da je človeka ustvaril Bog, za Boga, da bi ga napolnil Bog. Verjamemo tudi, da je bil človek ustvarjen s svobodno voljo in je zato moralno bitje z obveznostmi in odgovornostmi
(Prim. 1 Mz 1,26-29; 2,7.16-17; 1 Tes 5,23; Ps 8,5-8; 5 Mz 30,15-19; Prd 7,29; Rim 14,12).
10. NAUK O GREHU
Verjamemo, da sta se greh in "skrivnost krivice" začela v srcu Luciferja - latinsko ime za Prinašalca Luči, nadangela in maziljenega keruba, ki je pokrival Božji prestol, in da je greh vstopil v človeški rod prek tega padlega angela, ki je postal znan kot hudič ali satan
(Prim. Iz 14,12-14; Ezk 28; Jn 8,44; 1 Jn 3,8).
Satanov greh je bil, v tem, da se je njegovo srce prevzelo in je hotel postati enak Bogu. V svojem padcu je s seboj potegnil tretjino angelov in povzročil človeški padec v času preizkušnje. Ko je Adam padel iz stanja nedolžnosti, so ”v Adamu" vsi ljudje postali grešniki, popolnoma pokvarjeni v duhu, duši in telesu, nezmožni doseči Božjo pravičnost in zato so vsi zapadli pod smrtno obsodbo, ki je "plačilo za greh"
(Prim. 1 Mz 2,16-17; Rim 6,23).
Ker je spočet in rojen v tem padlem stanju, je človek popolnoma nesposoben, da bi si opomogel ali se odkupil od greha in smrti ali iz vladavine teme, v katero je bil prodan ves Adamov še nerojeni rod. Greh je zgrešiti cilj; greh je prestopek; greh je upor in nezakonitost
(Prim.1 Jn 3,4).
Človek je po svoji naravi upornik, brezpraven, samovoljen in skuša biti neodvisen od Boga
(Prim. Rim 5,12-21; 3,9-23).
11. NAUK O MILOSTI
Verjamemo v Božjo milost, ki se razodeva grešnim ljudem. Milost je opredeljena kot nezaslužena in neupravičena Božja naklonjenost, ki jo Bog podeljuje grešnim ljudem. Človek si je ne zasluži; ne more si je pridobiti, lahko pa jo sprejme ali zavrže. Božja milost je suverena, vključuje Božjo ljubezen, sočutje, prijaznost, dobroto in usmiljenje. Milost je ta, ki se je izkazala vsem ljudem in je možna le po Kristusu
(Prim. Jn 1,14-18; Ef 2,7-9; Tit 3,4-7).
12. NAUK O SPRAVI
Verujemo, da je sprava celovit Božji načrt odrešenja padlega človeka. V Stari zavezi jo je napovedovalo žrtvovanje živali, katerih kri je začasno "pokrila" greh in so jo morali duhovniki neprestano ponavljati. V Novi zavezi je izpolnjena s Kristusovo popolno, brezgrešno, človeško in enkrat za vselej opravljeno žrtvijo. Zato nobena daritev poleg te ni več potrebna. Njegova brezgrešna, nepropadljiva, nepokvarljiva kri ne le "pokrije", ampak tudi popolnoma "očisti" greh in človekovo vest.
(Prim, 1 Jn 1,5-7; Jn 3,16-17; 1,29.36; Heb 9,1-24).
a. Sprava je bila potrebna zaradi Božje svetosti spričo človekove grešnosti. Greh je ta, ki povzroča jezo, jezo pa je mogoče odvrniti le s spravo, pomiritvijo, žrtvijo, na katero se naloži sodba
(Prim. Ezk 18,4; Rim 1,18; 4,15; Iz 53,5-6; 2 Kor 5,21; Rim 3,25).
b. Enkratni in neponovljiv spravni dogodek je bil hkrati:
1. Odvzem grehov, zadoščenje, daritev za greh (Jn 1,29.36). Kristus je odvzel naše grehe.
2. Spravna daritev (Rim 3,25; 1 Jn 2,2; 4,10). Kristus je umrl za nas.
3. Nadomestna žrtev (1 Pt 3,18; Rim 5,8). Kristus je umrl namesto nas.
4. Odkupnina (Kol 1,14; Mr 10,45; 1 Tim 2,5-6). Kristus nas je odkupil iz suženjstva greha.
5. Sprava, pobotanje (2 Kor 5,18-21; Heb 2,17). Po Kristusu smo spravljeni z Bogom.
V spravi je Gospod Jezus Kristus, ki je bil brez greha, prevzel naše grehe in krivde ter prestajal pravično jezo svetega Boga in prejel kazen za greh, ki je bila smrt. Njegova smrt ni bila naključje, ampak dosežek, ki je omogočil odrešitev za vse človeštvo, za vsakega, ki prostovoljno sprejme. Sveto pismo pravi: "kdor hoče"
(Jn 3,16).
Zato verujemo, da je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih ter se osebno prikazal učencem in s številnimi nezmotljivimi dokazi pokazal, da je živ
(Prim. Apd 1,3; Rim 4,25; 1 Kor 15,1-4).
Verujemo, da se je telesno povzpel v nebesa in da se bo drugič vrnil, dejansko, osebno, telesno in slavno, "kakor je šel v nebesa"
(Prim. Apd 1,9-10; Jn 14,2-3; 1 Tes 4,13-18).
c. Blagoslovi sprave v Kristusu so:
Oprostitev - odpuščanje in odveza od kazni za greh
(Prim. Apd 10,43; 13,38-39).
Opravičenje - razglasitev posameznega za opravičenega po veri, deklaracija pravičnosti pred Bogom po Kristusu
(Prim. Rimljanom 5,1; 3,24-26).
Preporod, obnova, novo rojstvo - po katerem se človek ponovno rodi v Božjo družino in ima pravico imenovati Boga "Oče naš"
(Prim. Jn 3,1-5; Mt 6,9; 1 Pt 1,23).
Posvojitev - s katero je duhovno osiroteli človek kot Božji otrok znova postavljen v Božjo družino
(Prim. Rim 8,15.23; Gal 4,5; Ef 1,4-13).
Gotovost - kjer ima človek pričevanje Duha, da je za vedno varen in sposoben živeti v poslušnosti Božji besedi
(Prim. Heb 5,8-9; 6,10-12; 10,38-39).
Posvečenje - s katerim je človek oddvojen za Boga in posvečen za sveto službo ter na razpolago Gospodu
(Jn 17,17; 1 Tes 5,23-24; Ef 5,26-27).
14. NAUK O ODREŠENJU
Verujemo v odrešenje grešnikov po milosti, s kesanjem in vero v popolno in zadostno Kristusovo delo na Kalvariji, s katerim se doseže odpuščanje grehov. Beseda "odrešenje" vključuje pomen "varnosti, zaščite, osvoboditve in ohranitve" ter "zdravja, celovitosti". Je obsežna beseda in v sebi vključuje celotno Božje delo v odrešenem grešniku, ki v celoti sega od prerojenja do popolnosti in poveličanja. Ti koraki v nadaljevanju zajemajo to "tako veliko odrešenje"
(Prim. 2,3; 6,1-2).
ELEMENTI TEMELJNEGA NAUKA KRISTUSA,
ki jih navaja Heb 5:
a. Spreobrnjenje od mrtvih del
(Evangelij po Mateju 3,2; 4,17; Apostolska dela 20,20-32; 2,37-38).
b. Vera v Boga
(Pismo Hebrejcem 11,6; Pismo Rimljanom 10,17; Pismo Hebrejcem 12,2; Pismo Rimljanom 1,16-17).
c. Krst v vodi
Krst v vodi se vrši s potapljanjem v imenu troedinega Boga, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Krstijo se lahko samo posamezniki, ki so osebno sprejeli vero v Kristusa. in ga naredili za svojega Gospoda. Priporočljivo je, da se za krst posameznik odloči kmalu po spreobrnjenju, po zgledu prvih vernikov.
(Prim. Mt 28,19; Mr 16,16; Apd 2,36-38; 8,23-26; 19,1-7; Rim 6,3-4; Kol 2,11-12; Gal 3,27).
d. Krst v Svetem Duhu
Verjamemo, da je krst v Svetem Duhu na voljo čisto vsakemu, ki je odrešen. Krst v Svetem Duhu lahko prejmemo po polaganju rok drugih vernikov, ni pa nujno. Včasih je spontana izkušnja, za katero vernik je ali ni prosil. Svetopisemska evidenca za krst v Svetem Duhu je pojav, imenovan glosolalija ali govorjenje v drugih jezikih, ki jih izgovarja Duh in niso rezultat naučenega ali umišljenega, in ni predmet osebne interpretacije.
(Prim. Apd 2,1-4; 1,5-8; 8,14-17; 10,44-46; 19,1-7; Gal 3,14-15).
e. Polaganje rok
Institut polaganja rok najdemo tako v Stari kot Novi zavezi in v sebi vključuje impartacijo, ali podelitev duhovnih dimenzij, maziljenj, za delegiranje avtoritete, za delegiranje in podeljevanje duhovnih služb, moči in darov, uporablja se za podeljevanje blagoslovov, ozdravljenja, osvobojenja, krsta v Svetem Duhu, posvečenja, ordinacije v Božjo ali cerkveno službo,
(Prim. 1 Tim 1,14-16; Apd 9,17; 3 Mz 4,15; 23-33; Mk 16,18; 4 Mz 27,18-23; 2 Tim 1,6);
f. Vstajenje od mrtvih
Vera v vstajenje od mrtvih je ključni element krščanskega spreobrnjenja.
(Prim. 1 Kor 15; Jn 5; Raz 20,1-6).
To vključuje vstajenje vseh ljudi, ki so kdajkoli umrli na zemlji, bodisi za vstajenje v večno življenje bodisi za vstajenje v večno pogubljenje.
g. Večna sodba
(Prim. Raz 20,11-15; 2 Pet 3,7; Mt 11,20-25; Apd 17,30-31).
Namen vstajenja je, da se vsem ljudem sodi glede na njihova dela, ki so jih opravili v telesu, naj bodo dobra ali slaba, in vsi bodo ustrezno nagrajeni s strani vrhovnega sodnika vsega človeštva. S tem bo določena večna usoda vseh ljudi. Verniki bodo sojeni pred Kristusovem sodnem prestolu in nagrajeni. Neverniki bodo obsojeni na velikem belem prestolu in kaznovani.
(Prim. Rim 14,12; 1 Kor 3,9-15; Razodetje 20,11-15).
15. NAUK O POSVEČENJU
Verjamemo, da so tisti, ki so enkrat odrešeni greha, poklicani k posvečenju v duhu, duši in telesu; da jim je dano živeti življenje, ki je izpolnjeno z Duhom, življenje, ki je ločeno od greha, sveta, mesa in hudiča, ter si prizadevati za popolno svetost v Gospodovem strahu.
Brez svetosti nihče ne bo videl Gospoda. Ker je Bog svet, ne more zahtevati nič manj od svojih stvaritev in vseh, ki želijo preživeti večnost z Njim.
(Prim. 1 Pt 1,16 18; Ef 5,18; 2 Kor 6,14-7,1; Heb 12,14; Ef 5,23-27; 3 Mz 11,44).
16. NAUK O BOŽJEM OZDRAVLJENJU
Verjamemo v ozdravljenje telesa z božansko močjo. Ozdravljenje je Božja obljuba vsakomur, kdor veruje. Bog je namenil več načinov administracije daru ozdravljenja, po katerih ozdravlja, vključno s polaganjem rok, maziljenjem z oljem, z molitvijo vere, z molitvijo avtoritete s strani cerkvenih starešin, z darovi Duha, z Božjo Besedo, v imenu Jezusa, čez Gospodovo obhajilo, itd. Ozdravljenje je bilo je integralni del starozavezne službe prerokov in duhovnikov in je integralni del Kristusovega odrešenjskega dela na Kalvariji, tako kot odpuščanje grehov. Administracija Božanskega ozdravljenja je Božje naročilo, ravno tako kot služba sprave.
(Prim. Apd 4,30; Rim 8,11; 1 Kor 12,9; Jak 5,14; Mar 16,15-20; 1 Kor 12).
17. NAUK O CERKVI
Verjamemo, da je Cerkev Kristusovo telo in da je vsak na novo rojeni vernik poklican, da deluje kot član na mestu, ki ga je Bog določil v tem telesu (1 Kor 12,12-31). Cerkev je duhovna zgradba, ki ima fizične ude. Ne moremo trditi, da pripadamo cerkvi, če nismo v občestvu z drugimi kristjani. Lokalne cerkve pomenijo raznolikost telesa, v poslanstvu in praksi, zato verjamemo, da so vse krščanske cerkve, ki svoje verovanje temeljijo na Svetem Pismu in v osebi Jezusa Kristusa, legitimne. Nobena Cerkev na zemlji ni zveličavna, nezmotljiva in nobena nima v posesti vse resnice. Zato se povezujemo z drugimi denominacijami in lokalnimi cerkvami ter krščanskimi službami, po načelu moravskih bratov: "V bistvenih stvareh STRINJANJE, v nebistvenih SVOBODA, v vseh stvareh LJUBEZEN"
a.Cerkev obstaja:
-
kot Kristusova nevesta, za občestvo z Bogom, da ga slavi, časti, poveličuje in mu služi,
-
kot Božja družina, za občestvo svetih, bratov in sester, za duhovno in osebnostno izgradnjo, posvečenje, administracijo Božjih dobrin med seboj;
-
Kot Božja poslanka za širjenje evangelija o Božjem kraljestvu in milosti z znamenji in čudeži, ki spremljajo oznanjevanje Božje Besede in jih podeljuje Bog.
-
kot Kristusova vojska, za to, da podredi satana in njegovo vojsko pod noge Kristusa ter da uniči njegova dela na zemlji.
-
kot svetilnik in steber resnice, da opravlja duhovniško, preroško in kraljevsko službo za vse narode na zemlji, ki ne poznajo Boga.
(Prim. Mt 24,14; Mr 16,15-20; 1 Pet 2,24; Raz 4,10-11; 5,9-10; 1 Kor 11-14; Ef 4,1-16).
b. Cerkveni ustroj:
Vsak vernik je najprej člen Kristusovega telesa in je poklican, da deluje na mestu v telesu, kamor ga je Gospod postavil. Vsak vernik mora najti svoje mesto v krajevni Cerkvi. Cerkev ima dinamičen in statičen ustroj. Poklicana je, da zbira in pošilja, da deluje na več nivojih. Nekatere službe so rezidentne, nekatere misijonske in povezovalne po naravi. Verjamemo, da mora vsak vernik imeti lokalno bazo, tudi potujoči pridigarji in misionarji, ali voditelji pomožnih cerkvenih organizacij, ki s svojim delovanjem pomagajo več cerkvam v določeni regiji, narodu ali mestu. Verjamemo, da so darovi, službe in avtoriteta v cerkvi lahko podeljeni tako moškemu kot ženskam, ne glede na stan. Verjamemo, da je vsak vernik, ne glede na darove, službe ali stan, poklican in pooblaščen, da izpolnjuje veliko Jezusovo naročilo: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« in "Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike,z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
(Prim. Mr 16,14–18; Lk 24,36–49; Jn 20,19–23; Apd 1,6–8)
Bog je v Cerkvi dal petero Kristusovih služb - apostole, preroke, evangeliste, pastorje in učitelje (Ef 4,9-16) za izgradnjo telesa. Bog je v Cerkvi dal različne službe pomoči in postavil starešine in diakone, da jo vodijo. Ti morajo biti preizkušeni in usposobljeni, preden so posvečeni in imenovani za službo, ki mora biti prepoznana tako od Boga kot od ljudi. Verjamemo, da so vsi darovi, službe in avtoriteta, brez izjeme, v cerkvi lahko podeljeni tako moškemu kot ženskam, ne glede na stan.
(Prim. Filipljanom 1,1; Hebrejcem 13,7.17.24; Apostolska dela 14,23; 1 Timoteju 3).
Devet darov Svetega Duha razkriva Božje lastnosti in moč v Cerkvi ter je dano članom telesa po njegovi volji in je namenjeno Cerkvi v vseh generacijah (1 Kor 12,1-13). Je nadnaravna manifestacija Svetega Duha, ki se razodeva, ko se cerkev zbere, delimo jih na darove spoznanja (dar modrosti, dar vednosti in dar razločevanja duhov) , darove moči (dar vere, darovi ozdravljenja in dar čudežev) ter darove govora (dar prerokovanja, dar jezikov in dar razkladanja jezikov).
Devet sadov Svetega Duha so osebne narave, dokaz življenja po Svetem Duhu, so prisotni v življenju vsakega vernika: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, vzdržnost (Gal 5,22-23).
Bog je določil, da Cerkev vsak član prostovoljno in po svoji moči podpira tudi materialno, zato se zbirajo desetine in darovi njenih članov, ki se uporabljajo za podporo Božjemu služenju, dobrodelnost in za splošne stroške lokalne in/ali globalne Cerkve. Cerkveni sklad je skupna dobrina, s katerim upravljajo od cerkvene skupnosti določeni posamezniki v imenu celotne cerkve. Verujemo, da desetina in prvine pripadajo Bogu in da niso naše, tako kot je eno drevo v Edenskem vrtu pripadalo Bogu, in se od njega ni smelo jesti, zato se desetine ne dotikamo, ampak jo damo naprej, posvečeno kot daritev Bogu.
(Prim. 1 Mz 14,20; Mt 23,23; Heb 7,1-4; 3 Mz 18).
Gospodova miza ali obhajilo je obred, pri katerem cerkev obhaja sklenitev nove zaveze, se spominja Jezusove daritve na križu in naravno in duhovno razločuje Kristusovo telo. To je točka edinosti in ne razdeljenosti.
(Prim.1 Kor 11,28-32; Mt 26,26-28).
Vsi, ki so dodani Cerkvi, naj vztrajajo "pri nauku apostolov, v občestvu, pri lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42). Cerkev naj ohranja božanski standard krščanskega življenja in skrbi za Božjo čredo, tako da skrbi za svoje člane, jih hrani, uči, pridiga, spodbuja, opogumlja, opominja in disciplinira
(Prim. 1 Tim; 2 Tim; Tit; Apd 20,20-28).
18. NAUK O POSLEDNJIH STVAREH
Verjamemo, da smrt ni prenehanje življenja, ampak prehod v večnost. Ljudje imamo umrljiva telesa, a večnega duha in dušo. Po smrti bodo tisti, ki so v veri v Jezusa Kristusa in so prejeli njegovo odrešenje, v trenutku smrti prešli v Božjo navzočnost in uživali večno življenje v Bogu
(Prim. Jn 3,16; Jn 14,6; 1 Tes 4,17),
medtem ko bodo tisti, ki zavrnejo Kristusa in njegovo odrešenje, obsojeni na večno ločitev od Boga, v stanu večne pogube
(Prim. Mt 25,46; Jn 3,18; 2 Tes 1,9).
Verjamemo, da se bo konec dobe, v kateri živimo, sklenil z dobesednim, dejanskim, vidnim, telesnim in osebnim drugim prihodom Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo prišel, z oblaki neba, kakor je odšel 2000 let nazaj (Prim. Apd 1,9-11).
---------
Verjamemo, da se mora v zvezi tem dogodkom prej izpolniti nekaj glavnih svetopisemskih preroških spisov, ki jih lahko opišemo takole, hkrati pa moramo povedati še, da je naše razumevanje Božje eshatološke časovnice podano za orientacijo in da o tem nimamo še povsem izoblikovanega učenja.
a. da bo prišlo do splošnega izlitja Svetega Duha na vse meso
(Prim. Jl 2; Oz 6,1-2; Jk 5,7).
b. da se bo odprla sedemkrat zapečatena knjiga Razodetja s pripadajočimi sodbami, ki so konkretni dogodki, opisani v prispodobah sedmih pečatov, sedmih trobent in sedmih čaš.
( Prim. Raz 4-10; 15-16).
c. Čeprav sta v zgodovini Cerkve vedno obstajala preganjanje in stiska, bo največje obdobje preganjanja, ki se imenuje "velika stiska", ob koncu te dobe.
( Prim. Dan 9,24-27; Mt 24; Raz 11-12-13-14).
d. da bo prišlo do prihoda Antikrista , osebe, ki so jo napovedali številni svetopisemski odlomki, in da so številni manjši antikristi sedaj in vidni čez zgodovino, ki so ga napovedovali, Da boki njegovo imperij ena svetovna vladavina, ki bo prisotna ob drugem prihodu Gospoda Jezusa Kristusa
( Prim. Dan 2; Dan 7; Raz 13-14, 17 18; 2 Tes 2,1-12).
e. Da se bo bitka pri Armagedonu odvijala ob drugem Kristusovem prihodu in da se bodo Antikrist in njegove vojske borili proti Kristusu in njegovim vojskam, vendar jih bo premagal Kralj kraljev in Gospod gospodarjev
(Prim. Raz 19,11-21).
f. da bodo ob Kristusovem prihodu vsi, ki so nasprotniki Kristusa, umrli zaradi sijaja njegovega prihoda, njegovi Cerkev bo vzeta v nebo in mrtvi, ki so zaspali v Gospodu bodo vstali telesno, v novem, neumrljivem telesu, tako bo ena živa Cerkev, nesmrtna in preobražena šla z Gospodom.
(Prim. 1 Kor 15,51-57; 1 Tesaloničanom 4,13-18; Razodetje 12; Razodetje 20,1-4; 2 Tesaloničanom 1,5-12).
g. Da bo trajalo obdobje 1.000 let, ki se imenuje tisočletno kraljestvo. V tem milenijskem obdobju ne bo greha, bolezni, bolezni, smrti, satana, demonov ali grešnikov, ker bo satan zvezan. Svetniki bodo imeli v lasti kraljestvo. To bo krščansko tisočletje.
(Prim. Dan 2; Dan 7; Mat 6,9-10; Raz 20,1-7).
h. Ob koncu tisočletnega obdobja bo satan izpuščen iz svoje ječe, iz brezna, in sledilo bo drugo vstajenje, vstajenje brezbožnih mrtvih, na čelu katerih se bo satan dvignil, da bi še zadnjič poskušal zrušiti Božji tabor. Ogenj se spusti z neba. Vse prvine tega stvarstva bodo zgorele v ognju. Sledi sodba na velikem belem prestolu in vsi, katerih imen ni v Jagnjetovi knjigi življenja, so vrženi v ognjeno jezero. To je končno in večno stanje neodrešenih, večni pekel
(Prim. Raz 20,7-15).
i. da bo novo nebo in nova zemlja, v katerih bo prebivala pravičnost. Novi Jeruzalem bo glavno mesto vesolja, od koder bodo odkupljeni vseh časov odhajali v čaščenje in služenje Bogu in Jagnjetu.
-------
Verjamemo v dve večni in neminljivi realnosti, večno življenje za tiste, ki so verjeli in večna poguba, za tiste ki so se Bogu uprli.
(Prim. Jn 5,24; 3,16; Mk 9,43-58; Raz 21-22).
AMEN.
—————
Sistemski pristop v zgornjih točkah je povzet po knjigi “This we Believe” avstralskega avtorja, teologa, apostola in svetopisemskega učitelja in pisca več kot 60 knjig s svetopisemskimi poučevanji Kevin-a J. Conner-ja.
Za poglobljeno preučevanje priporočamo njegovo obsežnejše delo: “Temelji krščanske doktrine”, ki je na voljo v angleščini, https://www.amazon.com/Foundations-Christian-Doctrine-Kevin-Conner/dp/0914936387
—————
Barbara Popadić Štravs
za Mednarodni Krščanski Center ARKA
V Ljubljani, 22.1. 2025